Smo to, kar smo se naučili, podedovali. Smo to, kar smo pridobili od naših izkušenj in takšni, kakor nas je zaznamovalo naše okolje. In če naša naravno dana radovednost nima dovolj močne spodbude, da bi razvili svoje lastne načine delovanja in bivanja, ostanemo priklenjeni na to, kar v naši coni udobja vemo in počnemo. Moč naše dediščine je tako globoko vtkana v našo kožo, da je to, kar vidimo in se naučimo, za nas edina možna pot.
Skozi stoletja smo se naučili izogibati neskončnosti in brezmejnosti naše resnične narave. In zaradi lažnega občutka varnosti si nikoli nismo upali odpluti iz varnosti našega pristana. Nismo odpluli, da bi odkrili možnosti, ki jih prinaša spoznanje o tem, kdo v resnici smo in kako lahko sprožimo širjenje naših lastnih meja.
Toda tista iskrica svetlobe… Ta nenehen opomnik, ki tako nežno trka na vrata našega zavedanja in se oglasi v najbolj neprimernih trenutkih… Ja, ta majhna iskrica, imenovana tudi življenjska sila, je še vedno tam.
Ima svoj um, svojo entiteto, je vedno prisotna, vedno zavedna, in čaka, da nas popelje nazaj domov k nam samim. Ne glede na to, kako zelo se trudimo bežati pred njo, prestrašeni pred tem, kaj nam lahko vsemogočnega v nas prikaže, jo s trudom zastiramo. Običajno z množico neskončnih vsakodnevnih opravkov, medtem ko na skrivaj ali nezavedno hrepenimo po tem, da zaživi in nas osvobodi kompleksnosti življenja, ki smo ga ustvarili. Kajti to je to, kar smo znali, spoznali in se naučili.
In vendar je ta življenjska sila še vedno tam. Tiho, a dosledno nas spominja na našo pravo naravo. Pojavlja se v številnih oblikah in se skrbno zakriva za našim udobnim vsakdanom, v katerem smo povečini nezadovoljni. Identificiramo se izključno s tem, kar imamo, kar počnemo in kakor verjamemo, da bi morali delovati. Toda naša iskra se pojavlja tudi kot opomnik v obliki negativnih čustev in misli in nas zbuja sredi noči z občutkom tesnobe, saj želi, da se ustavimo. Zadihamo. In ji prisluhnemo. Želi nam sporočiti, kako neverjetno odporna in vedno prisotna je v resnici naša pristna želja po razvoju in svobodi. In ta odpornost, pomešana z našim globokim hrepenenjem biti pristni in delovati s strastjo, je tisto, kar imenujem življenjska sila.
Da, še vedno tam, vedno tam, nas opominja na našo pravo naravo. Od naše ljubezni do ljubezni in naše ljubezni do življenja. Spominja nas na naše hrepenenje po znanju, možnostih in raziskovanju. Popelje nas nazaj v preprostost, umirjenost in prisotnost v nas samih v tem trenutku, kjer je vse tako, kot mora biti. In popelje nas nazaj na tisto mesto, kjer oživi naša povezanost s sabo in kjer oživi naša kreativnost. In občutek svobode.
Vsak trenutek, vsak dan in noč smo poklicani, da se razvijamo, da spremenimo način življenja in to, kar počnemo. In da sledimo svoji resnični naravi, da se povežemo s tem, kdo v resnici smo in kaj si resnično želimo. Namesto da bi bili to, kar so nas učili biti in si želeti tisto, kar drugi verjamejo, da bi si morali želeti zase. Slediti drugim je najvarnejši način življenja, ki smo se ga kdajkoli naučili, pa vendar tudi najbolj nepristen in žalosten. Na drugi strani cone udobja so tvoja pristnost, kreativnost in… svoboda.
Obstaja preprost način, kako stopiti v stik z našo pristnostjo. V nas samih je prostor, kjer viri, ideje, koncepti, ustvarjalnost, odpornost, genialnost in briljantnost nimajo meja. Tja se spustimo in temu rečemo dom.
Da, spustimo se v naš najgloblji jaz, kjer se zdi vse popolnoma smiselno, kjer je naša resnica popolnoma jasna in priložnosti brezmejne.
Če želiš stopiti v stik s svojo pristnostjo, neomejenim potencialom in se naučiti uporabljati svoje naravno dane moči, se dogovori za uvodni pogovor z mano ali pa se udeleži enkratnega webinarja, ki bo potekal 19. septembra. Prijaviš se tukaj.
Text by Alenka
Picture by Vesna Martinjak, pixels.com
